boč in njegova (po)moč
Z izskustveno delavnico Boč in njegova (po)moč, doživimo notranji mir, sile narave in notranje ravnovesje. V objemu čudovite narave se odpravimo v nek drug čas in prostor. To je umik vase, kjer si damo čas, da se napolnimo z energijo. Skozi svete prostore Boča potujemo med drugim tudi po antični rimski cesti, kjer obiščemo različne točke moči:
- starodavni keltski obredni krog, kjer spoznavamo svoje razsežnosti preobrazbe;
- skalo Svečenikov na južnem pobočju Boča in povezavo z duhovnim svetom;
- jamo Belojačo njenimi legendarnimi vilami in vilinsko razsežnostjo;
- jamo Balunjačo in vprašanjem resnice in pravega namena;
- Arturjevo skalo s čudovitim energetskim krogom, tik pod vrhom Boča;
- dolino toplega potoka s krajem Studenice, ki so že iz rimskih časov znane po toplem kraškem izviru in živi zdravilni vodi.
Zgodba o Boču sodobnemu človeku sporoča, da je Boč dragocen prostor, ki pomaga človeku prepoznati njegov naravni potencial, življenjske sile in aktivirati svoje življenjsko poslanstvo. Pri tem mu pomagajo starodavne votline, jame, izviri in sveti prostori, ki so v preteklosti že služili svojemu namenu - opolnomočenju človeka in odkrivanju njegove narave.
- starodavni keltski obredni krog, kjer spoznavamo svoje razsežnosti preobrazbe;
- skalo Svečenikov na južnem pobočju Boča in povezavo z duhovnim svetom;
- jamo Belojačo njenimi legendarnimi vilami in vilinsko razsežnostjo;
- jamo Balunjačo in vprašanjem resnice in pravega namena;
- Arturjevo skalo s čudovitim energetskim krogom, tik pod vrhom Boča;
- dolino toplega potoka s krajem Studenice, ki so že iz rimskih časov znane po toplem kraškem izviru in živi zdravilni vodi.
Zgodba o Boču sodobnemu človeku sporoča, da je Boč dragocen prostor, ki pomaga človeku prepoznati njegov naravni potencial, življenjske sile in aktivirati svoje življenjsko poslanstvo. Pri tem mu pomagajo starodavne votline, jame, izviri in sveti prostori, ki so v preteklosti že služili svojemu namenu - opolnomočenju človeka in odkrivanju njegove narave.
SKRIVNOSTNA GORA BOČ
Že od malih nog me je navdihoval Boč. V meni je prebujal tako občutek varnosti kot tudi skrivnostnosti. Živela sem v Slovenskih Konjicah, kjer je nanj čudovit pogled z zahodne strani, še posebej je bilo lepo, saj sem ga videla z okna moje sobe. Moji stari starši so živeli na Sladki gori, ki leži pod Bočem in velikokrat smo se vozili ob njegovem vznožju. Vsekakor je Boč gora mojega otroštva.
Zelo živo se spominjam, ko sem Boč prvič ugledala s severne strani, bil mi je čisto nerazpoznaven, ko se je kot zmaj vlekel nad Dravinjsko dolino. Mnogo kasneje so me začele zanimati zgodbe o njem, miti, legende,… Zanimanje za Boč se mi je ponovno prebudilo, ko ga je prijateljica Darinka začela obiskovati in so se začeli odpirati njegovi skrivnostni obrazi. Nekatere sva odkrivali skupaj. Velik čar Boču (978 m), ki se kot podaljšek Karavank počasi spušča proti nekdanjemu panonskemu morju, dajejo mnoge votline, jame, številni izviri. Ko stojiš na vrhu stolpa na Boču lahko prav živo začutiš nekdanje morje, ki se je tu razprostiralo nekoč. Na severni strani so Studenice, ki so znane po kraškem izviru toplega potoka, po izviru žive vode, ob katerem je Zofija Rogaška zgradila dominikanski nunski samostan okoli leta 1237. Kasneje ga je Jožef II.(1782) ukinil in je poslopje menjalo mnoge lastnike. Danes je v upravljanju Nadškofije Maribor in procesu obnove. Najbolj me je pritegnil izvir žive vode, ki kot malo jezerce leži med dvema ogromnima lipama. Po legendi naj bi bil ta izvir povezan s čudežnim jezerom v Boču. Legenda pravi, da je na jezeru čoln brez jader in vesel, vleče ga labod, ki je vanj vprežen z zlato verigo. V čolnu stoji angel, ki mu ob boku visi rog, na glavi pa čepi ptica. Ta zgodba o čudežnem jezeru zbuja pozornost, saj je zelo podobna opisu v zgodbi o Lohengrinu, Parsifalovemu sinu. Še posebej, ker jo podpirajo geografski momenti, ki jih je sprožil Wolfram von Eshenbachov Parsifal, ki v 9.spevu opeva, kako je Parsifal junakoval po naši domovini ter navaja pri tem imena, krajev, ki bi se dala istovetiti z današnjimi imeni. Čas in raziskave bodo pokazale svoje. A ne glede na vse to, lahko rečemo, da je Boč ne le Štajerski Triglav, temveč tudi gora, ki s svojimi mnogimi skrivnostmi in obrazi dokazuje, da je to prostor kjer miti in legende še živijo. V ta sklop spada tudi jama Belojača, ki leži ob potoku Šega in je najdaljša štajerska jama (470 m) . V njej naj bi nekoč prebivale vile, mnogo je zgodb o njih. Ko vstopiš skozi ozek vhod v jamo, te preseneti velika dvorana, zvoki netopirjev in prijeten hlad. V tej dvorani so občasno tudi koncerti. Verjetno mora biti čarobno, ko ob baklah zazveni glasba. A tudi tik pod vrhom je še ena votlina imenovana Balunjača. Tudi ta nosi skrivnostni pečat vil rojenic in sojenic. Pravijo, da je okoli 1740 v njej živela razbojniška poglavarka Špelka s svojimi pajdaši. Ker so ugrabili sina grofa Dizme Attemsa in zahtevali denar, so jih le ujeli in Špelko leta 1740 na Štatenbergu obglavili. Tu je še velika stena mnogih obrazov in seveda skrivnostne Formile, kjer sta vidni dve veliki vrtači. Pravijo, da je bila tu vas, ki jo je požrlo, ko se je odprla zemlja. Nekaj tednov kasneje naj bi po velikem dežju v Studenice, voda potoka, ki izvira sredi Boča (jezera?) naplavila telege volov, ki jih je požrla zemlja. Moč Boča doživiš tudi, ko opazuješ njegove strmine in ogromne razgibane gozdove, ki so danes vsaj delno zavarovani v gozdnih rezervatih. Slovenija ima mnogo čudovitih prostorov, ki s svojim sporočilom, močjo in podporo navdihujejo in pomagajo v zahtevnem procesu preobrazbe človeka in Zemlje. |